Bodi sprememba.

Lahko rečem da sem imela srečo, da sem delala v podjetju, ki veliko vlaga v kontinuirano izobraževanje zaposlenih. Šele, ko danes delam za različna podjetja, vidim, da to ni samoumnevno. Zavedam se tudi, koliko je bistveno, ne glede na smernice podjetja, da se vodje v podjetju zavedajo pomena investiranja v rast posameznika, tima in predvsem bodočega vodstvenega kadra.

Lahko rečem da sem imela srečo, da sem delala v podjetju, ki veliko vlaga v kontinuirano izobraževanje zaposlenih. Šele, ko danes delam za različna podjetja, vidim, da to ni samoumnevno. Zavedam se tudi, koliko je bistveno, ne glede na smernice podjetja, da se vodje v podjetju zavedajo pomena investiranja v rast posameznika, tima in predvsem bodočega vodstvenega kadra.

Vseeno je zgodba o tem, kako sem prišla do svojega prvega poslovnega coacha v prvem letu vodenja, zanimiva. Še zmeraj me je gnala strast po resničnih spremembah in sem ob prvem neformalnem obisku direktorja v moji pisarni, namesto pričakovanega vljudnega spoznavanja, mahala z rokami in izpostavljala, kaj vse je narobe in kako je nemogoče delati planirano serijo zdravila brez učinkovine, slota v proizvodnji itn. Vse je za nekaj dobro. Naslednji dan me je vodja povabil na kosilo, kjer je prijazno predlagal, da grem na poslovni coaching, kar sem z veseljem sprejela in se ob tem spomnila, da mi je pred časom povedal, da zunanjega coacha najame le, če ima brezupni primer.

Nisem ga hotela razočarati, ker mi je dal šanso in ker me ni sodil zaradi tega, ker sem drugačna. Verjamem, da je bil že toliko zrel vodja in vedel, da za mojim nastopom stojijo dobri nameni in vrednote.

Mogoče največja komplimenta, ki sem jih dobila v karieri, sta od soproga raziskovalke na samem začetku mojega vodenja: “Moja je doma postala ful bolj sproščena in vesela odkar je v tvojem timu! Hvala ti!” in mlade raziskovalke ob mojem odhodu iz podjetja: “Najbolj sem ti hvaležna za to, da ne samo, da sem se izboljšala na delovnem mesto,ampak tudi kot oseba v privatnem življenju (to zmorejo redki).”

Pravi vodja se zaveda kako velik vpliv ima na življenje članov tima in da ni dvojnega življenja (privatno in službeno), le eno življenje imamo v tem telesu. Zaveda se, da ne moremo pustiti svoja čustva in osebnost ob registraciji prihoda v službo in si nadeniti masko.

Zaveda se, da pozabimo, kaj je kdo rekel, naredil ali kako je tekel kak projekt, zapomnimo si pa, kako smo se ob tem počutili. Pravzaprav telo si zapomni, telo zasidra magnetne otise tega, kako smo se počutili, tudi če mentalno predelamo, razumemo in odmislimo.

In za konec ena misel Nikole Tesle, ki mi je postala jasna šele, ko sem zaradi pregorevanja že bila življenjsko ogrožena. Želim si, da je tebi danes, ki to bereš, jasna že sedaj:

“Vsakdo bi moral gledati na svoje telo kot na neprecenljivo darilo od tistega, ki ga nadvse ljubi; kot čudovito umetniško delo nepopisne lepote in skrivnostno onkraj človeškega pojmovanja, ter tako občutljivo, da ga lahko že beseda, dih, pogled, misel poškoduje.”