Kaj vse je še mogoče?

Med NLP izobraževanjem me je vedno znova prevzelo vprašanje: »Kaj še?«

Zanimivo, kako mi je bilo to vprašanje dolgo popolnoma tuje. Spomnim se časov, ko sem se učila slovenščine – pred več kot 20 leti – in nisem razumela, kaj pomeni »še kaj?« na blagajni. Zdelo se mi je, da govorijo neko povsem tujo frazo: »šekaj«, brez smisla. Vsakič sem čakala, da slišim kaj bolj razumljivega, a vedno znova le: »šekaj… šekaj…« Takrat nisem imela pojma, kaj naj bi mi s tem sporočili.

Kolikokrat v življenju mislimo, da je nekaj zapleteno – pa v resnici ni? Kako pogosto dojemamo nekaj kot zapleteno, če v resnici ni?

In ko se vrnem k vprašanju »Kaj še?« zavedam se, da sem z njim marsikdaj koga spravljala ob živce. Že kot otrok, med študijem, pa tudi danes – ko v pogovorih pogosto odpiram nova vprašanja ali drugačne poglede in grem, kot pravijo, »malo

Na NLP-ju sem se naučila, da dobra predstavitev odgovori na štiri ključna vprašanja: Kaj? Zakaj? Kako? in Kaj če?

Zase vem, da lahko hitro preskočim prve tri – a pri »Kaj če?« bi lahko ostala ure in ure. »Kaj še?«

Vedno sem nekako vedela, da obstaja še nekaj več, nekaj onkraj naučenega. In ta notranja radovednost me ni nikoli zapustila.

Po NLP master usposabljanju sta v moje življenje prišla knjiga»Bodi ti, spremeni svet«(Dain Heer) in z njo Access ConsciousnessKo sem prvič prebrala vprašanje »Kaj vse je še mogoče?«, sem se prepoznala v njem. Vedela sem – to je pot naprej.

Priznam, dolgo sem hotela vse razumeti. Moj um je iskal logiko, strukturo, nadzor. A resnična transformacija se je začela šele, ko sem si dovolila vse to spustiti. Ko sem dovolila, da telo in bitje prejmeta to, po čemer sta hrepenela.

Največja lekcija, ki sem jo prejela na poti z Access Consciousness, je bila: ni mi treba vsega razumeti – dovolj je, da zaznavam in dopuščam.

Hvaležna sem vsemu, kar mi je um dal v življenju, a sem zdaj še sposobna tudi izklopiti analizo in namesto razmišljanja začeti zaznavati. Kaj se dejansko dogaja? Kakšne možnosti imam na voljo – brez da vse razdelam do potankosti? Kolikokrat nas prav to ustavi.

Poznaš tisti občutek, ko si na razpotju – pa ne greš ne levo ne desno?

Tudi sama sem včasih poskušala hoditi po obeh poteh hkrati. A to razdvojenost telo občuti. Psihologi bi temu rekli kognitivna disonanca – notranji konflikt, ki ni le miselni, ampak energetski in telesni. Magnetni vtisi, ki se ob tem ustvarijo, se sčasoma le še nalagajo.

In pogosto ostajamo ujeti v zgodbah, kaj se nam je zgodilo, kdo nam je kaj naredil – ne da bi se zavedali, da te zgodbe znova ustvarjamo iz notranjega konflikta, ki ga nočemo ali ne zmoremo spustiti.

Tu Access orodja naredijo največji premik – ker pomagajo razgraditi tisto, kar smo postavili kot svojo »resnico«. Da naredimo prostor za novo.

Da nekaj starega odpade, da se nekaj novega lahko rodi. Novi ti.

Pri tem telo ni samo spremljevalec – ampak ključen del procesa. Ko ga vključimo, ko dovolimo prejemanje telesnih tretmajev, se sproščajo vsi tisti energetski vtisi, ki nas držijo v preteklosti. In prenehamo "cepetati" na mestu z občutkom: »Kaj je narobe z mano?«

To vprašanje nas ne vodi nikamor. Le še bolj se ujamemo v občutek napačnosti.

Znala sem reči, da živim v vakumu – prostoru, kjer ni dinamike, ni premika, samo čakanje. In morda si tudi ti v podobnem prostoru.

Si naveličan čakati?

Kaj ali koga čakaš, medtem ko bi že lahko naredil prvi korak naprej?

Koliko vrednosti pripisuješ mirovanju?

Je zdaj čas?

Mene so prav ta vprašanja premaknila. Čeprav sem vedela, da bo pot, ki jo izbiram, redko prehojena. Morda osamljena. A resnična.

Ko izbereš sebe, ko si pripravljen spustiti vse poznano in udobno, ko si pripravljen postati nihče – takrat lahko postaneš vse.

Nekateri pravijo, da za to potrebuješ pogum. Drugi, da je potrebna malce norosti.

A naj te spomnim: Pogum ni odsotnost strahu. Je izbira, da kljub strahu stopiš naprej.

Pogosto zamenjamo vznemirjenje ob novi možnosti s strahom – in se ustavimo. Zakaj? Ker smo že v otroštvu prevzeli program: da je ekscitacija = strah. In da je nevarna.

A obstajajo orodja, ki ti pomagajo ločiti: je to strah ali vznemirjenje? Je to nevarnost – ali je to zgolj korak v novo?

Ko ljudje pri delu z mano izberejo zase, pogosto rečejo: »Občutek je bil tako lahkoten. Tako svoboden.«

To je razlika med izbiro ki se od nas pričakuje , in izbiro, ki je resnično naša.Ko ne gre za to, da smo sprejeti, razumljeni ali potrjeni – ampak za to, da smo zvesta verzija sebe.

Ampak izbrati tisto, kar je resnično zate? Tudi če to ljudi okoli tebe pretrese? To je povabilo tudi njim, da izberejo več sebe.

Kolikokrat si tiho, da ne pretreseš drugih – medtem ko se tvoj notranji svet sesuva?

Je možno, da si enako prijazen do sebe, kot si do drugih?

Je možno ustvariti spremembo, ki je prijazna do okolice – in hkrati tudi do tebe?

Kaj vse je še mogoče?